Z investiranjem v opremo bodo dialize še bolj učinkovite za paciente

Ob svetovnem dnevu ledvic smo se pogovarjali z vodjo oddelka za dializo v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca Nova Gorica Silvanom Saksido, dr. med.,  spec. interne medicine. V drugem delu intervjuja smo se dotaknili psihološkega vidika dialize, stigmatizacije pacientov, umetne ledvice, investicij v oddelek za dializo.

Prva uspešna dializa je bila izvedena leta 1943. Ko še ni bilo dialize, so ljudem odpovedale ledvice in so umrli? Ali so jim že takrat skušali pomagati z zdravili?
Do takrat so umirali, tudi pri nas. Vse do leta 1972, 1973. Takrat ko so se začele prve dialize pri nas. V teh začetnih letih so obstajali posebni dializni konziliji, ki so zaradi omejenosti in možnosti zdravljenja (ker ni bilo aparatur, znanja in izkušenj) odločali o tem, kdo bo prišel na dializo in kdo ne. Danes teh dilem nimamo več. Vsakemu, ki zboli za dokončno odpovedjo ledvic, mu damo možnost, da izbere eno izmed treh oblik nadomestnega zdravljenja.

Če pride do nenadnega poslabšanja ledvične funkcije, je rešitev kratkotrajna dializa in potem je spet vse OK?
Če pride do nenadnega poslabšanja ledvične funkcije ob sicer normalnih ledvicah zaradi različnih bolezni, ponavadi zastrupitve krvi (sepsa), aktiviramo akutno hemodializo. Pacientu damo začasni žilni pristop. Potrebna je vstavitev centralnih venskih katetrov, ponavadi dveh. Preko njih se potem vrši hemodializa. Možnosti sta dve: ali delamo delamo dializo nekaj ur. Ali pa pri določenih bolezenskih stanjih pacienta po vstavitvi katetrov priključimo tudi 24 ur ali več. Izvajamo tako imenovano počasnejšo dializo, da vzdržujemo normalne krvne pritiske in s tem počasneje čistimo kri. Tudi strupe, ki nastajajo pri določenih bolezenskih stanjih.

Kako se ledvice popravijo, je težko napovedat. Odvisno od vzroka, zakaj je prišlo do odpovedi pri sicer zdravih ledvicah.  Na to, ali se bo ledvična funkcija popolnoma vrnila ali le deloma, je treba počakat mesec ali dva ali pa celo tri. Vsako tako bolezensko stanje pa nedvomno pušča posledice na ledvični funkciji. Ni pa nekega pravila, da bi lahko rekli, da bo vsak imel neko okvaro ali pa je ne bo. Če smo starejši in imamo pridružene bolezni, je možnost logično bistveno večja kot pri nekomu, ki je mlajši in sicer zdrav in ni imel pridruženih bolezni.

Imate z dializo na domu dobre izkušnje?
Mi smo drugi center v državi, ki je uvedel peritonalno dializo, dializo na domu. Začeli smo že leta 1991. Imamo več kot trideset let izkušenj. Trenutno imamo 11 pacientov, ki se zdravijo doma. To predstavlja 20 odstotkov vseh bolnikov, ki jih imamo na programu nadomestnega zdravljenja. Ta številka je kar visoka v primerjavi z ostalimi centri, kjer je 10 odstotkov populacije, ki se zdravi doma. Smo zelo uspešni po vseh mednarodnih standardih in normativih, kar se tiče zdravljenja. Nimamo zapletov, vsaj takšnih ne, ki bi paciente silile v neko drugo obliko nadomestnega zdravljenja.

Imamo zelo izkušene sestre. Pri tem je sestrsko delo zelo pomembno: od izobraževanja pacientov, do priprave na peritonalno dializo, do nadzora. V zadnjih dveh letih smo uspeli urediti tudi pomoč preko patronažne službe. V zdravstvenih domovih smo izobrazili patronažne sestre za tako imenovano asistirano peritonalno dializo. Zlasti pri pacientih, ki so starejši, ki so gibljivo slabši in potrebujejo pomoč pri določenih postopkih. Recimo v domovih upokojencev, v varovanih stanovanjih, pa morda tudi kje doma, ker svojci tega ne morejo opravljati. Se moramo prav pohvaliti, da smo edina regija v Sloveniji, v kateri je ta zadeva stekla, kar je seveda velika prednost tako za paciente kot tudi za svojce.

Kakšno področje pokrivate pri izvajanju peritonealne dialize v domačem okolju? Samo Goriško?
Naš center za dializo pokriva Severnoprimorsko regijo, vse do Postojne in tudi Obalo. V Izoli s tem izkušenj nimajo in se nikoli niso s tem ukvarjali.

Enako velja tudi za dializo?
Za dializo ne velja enako, ker ima Izola svoj dializni center. V Kobaridu obstaja zasebni dializni center. Potem je še en center v bolnici Sežana, medtem ko Postojna že gravitira v Ljubljano ali pa v Sežano.

Vaš dolgoletni pacient Henrik Semenič nam je razkril, da je neverjetna razlika med dializo danes in pred 40 leti. Da je prišlo do izjemnega napredka na tem področju. Takrat je prišel iz dialize popolnoma uničen, danes pa lahko popolnoma sam funkcionira po dializi. Da je bila takrat dializa samo podaljšanje življenja. Danes pa da je dializa to, da lahko normalno živiš … Kaj je bilo ključno, da je prišlo do takšnega napredka? Boljši aparati, nova dognanja na strokovnem področju?

Tehnološki napredek je bil tako v sestavi membran, filtrov, ki prečiščujejo kri kot tudi v tehnologiji oziroma nadzoru samega postopka. Dandanes so stvari veliko bolj natančne, veliko bolj kontrolirane. Zaradi sodobne tehnologije je manj zapletov v samih dializnih postopkih.

Tudi na vašem oddelku investirate v razvoj. Nazadnje ste kupili nove monitorje za dializo v vrednosti skoraj 100 tisoč evrov? Kaj ta nova pridobitev pomeni za vaš oddelek?
Ta pridobitev nam veliko pomeni, ker imamo v strukturi dializnih aparatov kar nekaj starih. Šest aparatov je super, a bi jih vsako leto potrebovali še šest. Naš dializni center bi potreboval tudi prostorsko modernizacijo z novimi pristopi pri pripravi dializnih raztopin in pri nadzoru.

Naša bolnišnica letos načrtuje investicijo v prostore za hemodializo. Bo ta za vaš oddelek pomenil svojevrsten preboj?
Absolutno bo to preboj, saj bomo s tem lahko še bolj poenostavili procese zdravljenja za bolnike kot tudi za osebje. Imeli bomo lažji nadzor in posledično manj zapletov ter boljše počutje pacientov, ko bodo dializne procedure zaključili. Kot vodja oddelka za dializo si pa želim tudi več zdravnikov. Upam, da se bodo kolegice po porodniški vrnile, tako da se bo kadrovska situacija popravila. Kar se tiče sestrskega kadra, smo zaenkrat kar dobro popolnjeni. Dobili smo tudi nekaj mladih moči.

Nekaterim se po diagnozi odpovedi ledvične funkcije zruši svet. Gospod Semenič je dejal, da je takrat duša jokala in da se je telo treslo od vsega hudega. V tistem trenutku se zdravniki znajdete tudi v vlogi psihologa, ki skuša pacientu razložiti, da se je vredno lotiti izziva, ki mu ga je namenilo življenje …
Hudih depresivnih epizod nimamo veliko, ker se z našimi pacienti veliko pogovarjamo, tudi že v preddializnem obdobju. V izobraževanju jih pripravljamo na to in skušamo razložit novo resničnost. Mislim, da večina sprejme to svojo usodo. Seveda vsak rabi nekaj časa. Eni več, drugi manj. Ta njihova usoda pa je sreča v nesreči, saj jim lahko ponudimo neko obliko nadomestnega zdravljenja ali pa celo transplantacijo.

Do naših pacientov je potreben poseben pristop. Rabijo veliko podpore, ne samo medicinske, tudi psihološke. Zdravniki in zdravstveno osebje namreč vemo, da bomo te paciente videvali leta in leta. Postanejo praktično naši družinski člani. Gospoda Semeniča spremljamo več kot 4 desetletja. Tako jih lahko spoznamo v dno duše.

Delo naših zdravstvenih delavcev je res drugačno in zahtevnejše ravno zaradi tega, ker se s tem bolniki srečujemo praktično vsak drug dan. Naše sestre so res enkratne. Razumejo to. Vedo, zakaj gre. Ko pa pridejo k nam mlade sestre, jih tudi na to opozorimo. Da je to neka posebne vrsta pacientov, v smislu obravnave. Jih poučimo o tem, da je treba s takšnim pacientom drugače ravnat kot z nekom, ki je akutni pacient in pride v ambulanto ter potem kmalu gre. Naši pa se stalno vračajo. Zaupajo nam svoje stiske, ki jih imajo doma, v delovnih okoljih, v družbi. Mi jih skušamo pomiriti in potolažiti.

Ledvični bolniki danes lažje povejo svojo zgodbo, saj niso več tako stigmatizirani kot nekoč. Na dializo se danes vozijo s taksijem in ne več z reševalnim vozilom. Izjema so tisti, ki ne morejo več hodit. Prej so svojo bolezen bolniki skrivali in prosili reševalca, naj jih počaka na določenem mestu, da jih ljudje ne bi videli. Saj veste, kako ljudje odreagirajo, če pride pred blok ali hišo reševalno vozilo …
Stigmatizacija je bila pred leti izredno huda. Dandanes tega ni več. Zdaj se ljudje na dializo vozijo že z osebnimi vozili. Prej tega sploh niso smeli. Večinoma pa uporabljajo taksi. Izjemoma pa kot ste rekli uporabimo reševalno vozilo. Verjetno je to tudi posledica splošne osveščenosti družbe o kronični ledvični bolezni. O tem se desetletja nazaj ni veliko govorilo. Danes se praktično o vseh boleznih, ki privedejo do kronične ledvične bolezni, govori že vsak dan.

Seveda je bilo veliko dela opravljenega tudi s strani zdravstvenih delavcev. Pri nas imamo time, ki ozaveščajo že osnovnošolce o kronični ledvični bolezni, o preventivi. Imamo tudi predavanja odrasli populaciji. Vsako leto v naši bolnišnici postavimo stojnico in ozaveščamo ljudi. Ta bolezen tudi ni več tako stigmatizirana, ker je uspešnost zdravljenja bistveno boljša kot je bile pred desetletji. Rezultate pa imamo tu: gospa Marija Drnovšček je na dializi že 43 let, Henrik Semenič 41. Imamo še tri paciente, ki se približujejo temu mejniku.  Za nekatere države je to svetlobno dolga dializa. V drugih državah izvajajo krajše in bolj intenzivne dialize, kar seveda skrajšuje pričakovano življenjsko dobo.

Tudi letos smo uspešno obeležili svetovni dan ledvic. Stojnico smo imeli v SB Šempeter, kjer so bili prisotni študentje Fakultete za vede o zdravju Izola, medicinsko osebje iz oddelka dialize in predstavniki Društva ledvičnih bolnikov Šempeter. Na stojnici sta nas obiskala tudi direktor šempetrske bolnišnice Dimitrij Klančič in vodja oddelka za dializo Silvan Saksida. Veliko mimoidočih se je ustavilo, da bi si izmerilo krvni tlak, krvni sladkor ter oddalo urin za izvedbo preiskav. Opravili smo približno 170 meritev krvnega tlaka in krvnega sladkorja in 70 preiskav urina. Zabeležili smo 10 odstotkov ljudi s povišanim krvnim tlakom in 8 odstotkov ljudi s povišanim krvnim sladkorjem. Povišane beljakovine v urinu in odstopanja od normalnih vrednosti levkocitov in eritrocitov smo ugotovili pri 2 odstotkih ljudi. Z obiskom in sodelovanjem smo bili zadovoljni. Ljudi smo ozaveščali in delili brošure o ledvičnih boleznih in skrbi za zdrave ledvice, nekaterim pa smo svetovali obisk osebnega zdravnika za nadaljnje preiskave. Začeli smo tudi z našim programom ''Otroci, čuvajte vaše ledvice'' in obiskali 6 osnovnih šol. Njihovi učenci so z zanimanjem poslušali naša predavanja o ledvicah in boleznih ledvic. Po vrtcih in v 1. razrede okoliških OŠ smo razdelili pobarvanke Pika Nogavička varuje svoja ledvička. Obiskali smo tudi vrtec v Braniku in tam izvedli predavanje za otroke.

Društvo ledvičnih bolnikov Šempeter

Da z dializo ni konec sveta, priča tudi podatek, da se številni ledvični bolniki ukvarjajo s športom in so stalni obiskovalci družabnih srečanj. Imajo tudi svoja evropska tekmovanja. Tudi to žene človeka naprej …
To je tudi del zdravljenja te stigmatizacije in premagovanja notranjih pomislekov in dvomov, da je človek manj vreden že zaradi tega, ker hodi na dializo. To sploh ne drži. Med dializnimi bolniki imamo aktivne športnike v plavanju, v teku. Če pa dokončno odpovejo ledvice, pa se ekstremne napore absolutno odsvetuje. Lahko se sicer še ukvarjajo z določenimi športi, vendar morajo imeti ustrezno strokovno podporo, da ne bi prišlo do zapletov. Normalno fizično delo ni problem. Se pa določena dela tistim, ki imajo na rokah fistule, odsvetuje. Ker lahko pride do poškodbe. Potem posledično tudi do zapletov pri zdravljenju.

Verjamete, da v prihodnosti sploh ne bomo več potrebovali dialize? Ameriška znanstvenika William Fissel in Shuv Roy s svojo ekipo intenzivno delata na  novem pristopu pri zdravljenju odpovedi ledvic. Njihova pred kratkim razvita umetna ledvica vzbuja upanje …
Na zadnjem evropskem kongresu  so nam pokazali modelček umetne ledvice, a težko verjamem, da bi lahko nadomestil našo zdravo ledvico. Mogoče bo do tega prišlo nekoč v prihodnosti.

Naša bolnišnica je vključena v nacionalno transplantacijsko in donorsko mrežo. Smo torej aktivni igralec tudi na tem področju?
Mi paciente povprašamo, če so kandidati za transplantacijo in preverimo, če izpolnjujejo določene pogoje kar se tiče starosti. V sodelovanju s kolegi iz UKC Ljubljana jih vključimo v trasnplantacijski program. Naredimo vse potrebne preiskave, ki jih pacient mora naredit pred takim posegom. In potem je pacient uvrščen na čakalno listo. Potrebno je nekaj sreče, da dobi kadavrsko ledvico. Pred 20 leti sva s kolegom celo poskušala, da bi to opravljali tudi v naši bolnišnici.  A ker nismo imeli izkušenj, bi bilo za paciente nevarno, saj lažje pride do napake. Prav je, da imamo v Sloveniji en transplantacijski center v Ljubljani. To je zelo kompleksen projekt, ki zahteva več vrst specialistov, kirurgov, posebno opremo. Drugi transplantacijski center se sicer obeta v UKC Maribor.

Slovenija je med najuspešnejšimi državami na področju darovanja in zdravljenja s transplantacijo organov v Evropi in na svetu. Koliko pacientov ste lani poslali na presaditev v Ljubljano?
Mi smo člani Eurotransplanta. Glede na število prebivalcev smo med najboljšimi na tem področju. V bistvu damo največ organov v skupno omrežje. Vsak, ki izrazi željo, ga damo na transplantacijsko listo. Pri nas je zdaj na čakanju 5 ali 6 pacientov. Pred kratkim sem izvedel, da je bil en naš pacient poklican v TC v Ljubljano, kjer bo verjetno dobil transplantirano ledvico. In mu prav privoščim.

Kakšna pa je situacija na področju darovalcev ledvic?
Darovalcev pa je manj. Mogoče imamo dva do tri primere letno. V bolnici imamo koordinatorja za darovalce organov. To so ponavadi zdravniki anesteziologi. Smo bolnišnica, kjer se opravi odvzem organov, ki se jih potem razpošlje v centre, kjer opravijo transplantacijo.

Številnim bolnikom presaditev organa pomeni zadnjo možnost zdravljenja, s katerim so obolelemu ne le reši življenje, ampak se mu ga dobesedno na novo podari. Tako smo lahko priča zelo lepim zgodbam …
Ljudje po transplantaciji resnično zaživijo na novo. Naš center UKC Ljubljana je zelo uspešen. Kar se tiče preživetja transplantata, je v samem evropskem in svetovnem vrhu. Gre za 10 ali več let. Je pa res, da se pri določenih ljudeh bolezen na transplantirani ledvici ponovi. In preživetje je takrat manjše. Pri nekaterih pride do drugih zapletov.

Treba se je zavedati, da morajo pacienti jemati zdravila proti zavrnitvi, kar zahteva resnost. V Sloveniji pride na transplantacijo 5 do 7 odstotkov pacientov, ki so v takšnem ali drugačnem programu nadomestnega zdravljenja. In tistih 10 let s presajeno ledvico (imeli smo primer tudi 15 let), ljudje živijo praktično popolnoma normalno življenje. Zmanjša se tudi potreba po številnih zdravilih, ki so jih morali prej jemati. Od zdravil za kri, za kosti. Ker ledvica prevzame tudi tiste funkcije, ki jo s hemodializo in peritonalno dializo ne moremo povrnit.

Intervju s Silvanom Saksido, dr. med., spec. interne medicine, 1. del

Galerija